Pozdravljeni!
Pošiljam svoje misli in izkušnje s 5. lekcijo.
Naslednji trditvi iz uvoda…
- "…vsaka moč, vsak objekt in vsako dejstvo je rezultat aktivnega uma."
"Vsaka oblika, v kateri se materija udejanja, ni nič drugega kot izraz predhodne misli."
…sta mi sedaj popolnoma jasni in končno jih lahko sprejmem tudi razumsko. Kar še ne pomeni, da sem ta dejstva tudi ponotranjila. Ne živim jih še vsak dan in upam, da mi bo to tudi nekoč uspelo.
Zame se v zgornjih stavkih skriva velika resnica, ki mi je popolnoma spremenila pogled na svet, človeštvo in boga ter povezave med njimi.
Nekako pridemo vselej na isto, verjetno pa se nam bo to dogajalo, dokler ne bomo nazadnje zares dojeli in ponotranjili večnih resnic.
T. 1 in 2 nam ponovno govorita o podzavesti. Pravita, da naša podzavest predstavlja najmanj 90% našega uma!!!
To pomeni, da imamo na razpolago največ 10% svoje zavesti s katero aktivno vplivamo na svoje življenje. Zdaj razumem zakaj moramo biti tako potrpežljivi, dosledni in ljubeči sami s seboj!
V t. 3-6 je opisano kaj je naša zavest.
T. 8 - 18 govorijo o tem na kakšen način ustvarjamo naš svet.
T. 8: „Danes smo to, kar smo mislili včeraj in postali bomo, kar mislimo danes. Zakon privlačnosti nam ne bo podaril stvari, ki naj bi jih imeli,…temveč nam da „naše lastno“ – to kar smo!“
Zame zelo važen in pomemben napotek najdem v t. 14: "Edino, kar mora dedič narediti, je, da sprejme svojo dediščino, si jo prilasti ter uporablja. Ne sme pustiti, da propade, uporaba je pogoj, da jo obdrži. Če pa dediščino zanemari, jo tudi izgubi.“
Tukaj se skriva velika modrost – ni toliko pomembno koliko imamo, ampak kako to znamo izkoristiti in če imamo veliko, lahko veliko dajemo drugim. Torej je lahko tudi bogataš dober človek, če svoje bogastvo uporablja v korist drugih – tu ni nič spornega!
Če pa le kopičimo bogastvo zaradi bogastva samega in kupujemo nepotrebne stvari, potem…hmm, nekako ne vidim smisla
.
V t. 19 – 22 beremo o božanskem izvoru človeštva, ki ga znanstveniki še niso znali razložiti. Tukaj morajo celo največji znanstveniki priznati, da ne vedo kako in kaj in vprašanje je ali bomo kdaj lahko znanstveno razložili skrivnost življenja. Na tem mestu nam le preostane, da se ponižno zahvalimo skrivnostnim silam Vesolja, da smo.
Ali je že kdo od vas sprejel svojo dediščino (glej t. 24)? Jaz jo pravkar še raziskujem in spoznavam kaj je moj resnični jaz, kaj je moja življenjska naloga, kdo so moji predniki, kaj so moje sposobnosti in nekako se mi zdi, da sem na pravi poti in da postopoma sprejemam svojo »dediščino«.
Kdo pa je v zunanjem svetu sprejel svojo dediščino? Ali poznamo ljudi, ki zares živijo svoj pravi jaz? Mislim, da so redki.
Ko pa pogledamo katere vrednote in kriteriji uspešnosti so pomembni v zunanjem svetu se nekako ne ujemajo z resničnostjo našega notranjega sveta. Zato nam je toliko težje zares sprejeti svojo dediščino, vendar jo je vsak izmed nas sprejel vsaj delček… Ko bom sama uspela sprejeti svojo dediščino bom živela svoj pravi jaz, vsak dan bom zares srečna in zadovoljna ter občutila neznansko ljubezen do vsega, kar je.
Za to v zunanjem svetu ni pravih meril – le mi sami vemo, kdaj bomo to dosegli! Torej je pomemben le naš cilj, ki je zelo oseben in ni povezan z drugimi ljudmi ali našo okolico.
VAJA:
Vaja 5. lekcije je preprosto čudovita. Spominjaj se lepih trenutkov, ki si jih doživel v znanem okolju. Nič lažjega kot to. Poskusi in počutil/a se boš odlično. To je spet dokaz, da se lahko sami odločimo ali bomo dobre volje ali slabe!
Spomnila sem se na svojo veliko ljubezen – planinarjenje. Vsaka tura je doživetje zase, najlepše pa je, ko si na vrhu gore ob sončnem vremenu in se smejiš oblakom pod seboj - življenje je lepo!
Želim vam veliko veselja s 5. lekcijo in uživanja med vajo!
Katja
